Pod orkestrom razumemo večjo skupino instrumentalistov z večkratno zasedbo posameznih glasov. Taka zasedba terja podreditev posameznikov do prevzemanja enake tehnike (npr. godalni potegi) v korist skupinske enovitosti, ki jo bistveno oblikuje dirigent.

Orkester ima specifično zasedbo, standarden sedežni red oziroma razpored instrumentalistov, uglašen pa je na komorni ton a1 (440 Hz ali 442 Hz).

Glede na zasedbo in funkcijo razlikujemo npr. godalne, pihalne, komorne, simfonične, salonske, tamburaške, plesne, jazzovske in tudi harmonikarske orkestre.
Orkestrska igra je pomembno dopolnilo in tudi nadgradnja učenja solističnega orkestrskega instrumenta ter ima izrazito povezovalno vlogo med njimi. Prav zaradi te naloge in pomena predstavlja orkester – godalni ali pihalni – tudi z zakonom določeno obvezno in stalno obliko skupinskega muziciranja v javnih glasbenih šolah.

Orkestrska igra se izvaja v skladu s predmetniki za pouk orkestrskih instrumentov, in sicer obvezno na višji stopnji ter v zadnjih razredih nižje stopnje glasbene šole. Učenec je praviloma vključen v en šolski orkester, zelo nadarjeni učenci pa lahko igrajo tudi v npr. dveh šolskih orkestrih. V šolske orkestre se predvsem na nizka godala in trobila lahko vključujejo tudi učenci, ki so že končali glasbeno šolo.

UČENCI

• se sistematično navajajo in prilagajajo načinom dela v večji skupini – orkestru,
• spoznavajo orkestrsko literaturo, dostopno njihovemu tehničnemu znanju in poustvarjalnim sposobnostim,
• oblikujejo in se navajajo na zvočnost instrumenta v odnosu do celotnega orkestra,
• razvijajo in poglabljajo občutek do sozvočja,
• razvijajo čut in smisel za vzajemno delo, delovno disciplino in odgovornost.